OBNOVA OLTARJEV in molitev 1. del

OBUDITEV NEBEŠKIH OLTARJEV IN ODPRTA VRATA NEBES NAD PRIMORSKO REGIJO -

1. Uvodna beseda o oltarjih

Ena ključnih besed v evangelijih, ki jo pogosto spregledamo, sta "približalo se je" in "čas se je dopolnil". Pojem približanja pomeni priti v proksimnost (v slovenščini neposredna bližina).

Proksimnost: Stanje, ko je nekdo ali nekaj prostorsko, časovno ali po razmerju neposredno zraven; gre za prisotnost, ki omogoča neposreden stik, vpliv ali interakcijo.

To potrjujejo naslednji citati v SSP:

• "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15)

  
  

• "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!" (Mt 3,2 in 4,17)

  
  

• "Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: 'Približalo se vam je Božje kraljestvo.'" (Lk 10,9)

  
  

Božje kraljestvo je torej prišlo v našo proksimnost. Kdaj vemo, da se nam je približalo Božje kraljestvo? V evangelijih so bili to čudeži in znamenja. Slepi so spregledali, hromi so vstajali, ubogi so slišali dobro novico in mnogo hudobnih duhov je bilo prisiljeno zapustiti ljudi. Vladavina teme je morala pobegniti. O Jezusu se ljudstvo v marsičem ni moglo zediniti, a o tem , da njegova beseda ni taka kot tista of farizejev, pa niso imeli dvomov. Njegova beseda je namreč imela avtoriteto. Beseda se od besede namreč razlikuje po avtoriteti, ni nujno, da se po vsebini. Jezus je uporabljal isto Sveto Pismo kot farizeji, razlika je bila v tem, da je beseda iz njegovih ust ljudi pripeljala v Božjo prisotnost, v odnos z Bogom, v območje Božje avtoritete, medtem ko je beseda farizejev le podajala informacije o Bogu in njegovi volji, nikoli pa ni poslušateljev privedla v stik z Bogom. V mnogočem vidimo to po cerkvah tudi danes. Veliko je seminarjev, učenj o darovih Svetega duha, ozdravljenju, prerokovanju, evangeliziranju in še bi se dalo naštevati, a večina ljudi, ki vseskozi obiskuje te šole in seminarje, dejansko nikdar ne vstopi v resničnost tega, kar so slišali in videli. Ljudje občutijo Božjo prisotnost, a ne vstopijo v moči Božjega kraljestva. Na delu je farizejski kvas. Sveto Pismo pravi da " se skozi učijo, a nikdar ne pridejo do spoznanja" . Kako slišati in sprejeti Božjo besedo, ki nas dejansko usposobi za Božje kraljestvo je nekaj, čemur posvečamo premalo pozornosti.

Eden izmed ključev, ki nas bo obdržal v Božji slavi, ko nam je enkrat razodeta je, da zavržemo stare vzorce in načine ter človeške metode. Oboje skupaj namreč ne more sobivati.

Za starodavne očake je tak kraj postal kraj spomina, posvečenja in čaščenja. Ti oltarji so bili "portali nebes" ki so kakor prometni znaki danes označujejo kako parkirišče, kazali na posvečen kraj, na "Nebeško stopnišče" - mesto, kjer Bog sestopa nad poslušnostjo, molitvami in daritvami, svojih izbrancev. Ti oltarji niso vsebovali nobene podobe, niso bili sami sebi namen in se jih ni častilo samo zato, ker so bili tam. Čaščenje podob je namreč malikovanje in nima ničesar skupnega z razodetjem Boga. Oltar zato ne vsebuje neke zunanje forme, preprosto pomeni "odprta nebesa na nekem kraju" .

Tako se je Bog razodel Jakobu, ko je bežal pred svojim bratom Ezavom:

"Jakob je odšel iz Beeršebe in šel proti Haránu. Prišel je na neki kraj in tam prenočil, kajti sonce je že zašlo. Vzel je enega izmed kamnov tistega kraja, si ga položil pod glavo in zaspal na tistem kraju. Sanjal je: glej, lestev je bila postavljena na zemljo, njen vrh pa je segal do neba, in glej, Božji angeli so stopali po njej gor in dol. In glej, Gospod je stal nad njo in rekel: »Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Bog Izaka. Deželo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojemu potomstvu. Tvojega potomstva bo kakor prahu zemlje; razširil se boš na zahod in na vzhod, na sever in na jug. V tebi in v tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Glej, jaz sem s teboj in te bom varoval, kamor koli boš šel, in te pripeljal nazaj v to deželo; kajti ne bom te zapustil, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil.« Jakob se je prebudil iz spanja in rekel: »Resnično, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel.« Bal se je in rekel: »Kako strašen je ta kraj! To ni nič drugega kakor Božja hiša in to so vrata nebes.« Jakob je zjutraj vstal, vzel kamen, ki si ga je bil položil pod glavo, ga postavil za spomenik in zlil olje na njegov vrh. Tisti kraj je imenoval Betel; prej pa je bilo ime mesta Luz. Jakob je naredil zaobljubo in rekel: »Če bo Bog z menoj in me bo varoval na tej poti, po kateri grem, če mi bo dal kruha za jesti in oblačila za obleči in se bom v miru vrnil v hišo svojega očeta, bo Gospod moj Bog. Ta kamen, ki sem ga postavil za spomenik, bo Božja hiša, in od vsega, kar mi boš dal, ti bom daroval desetino.« (1 Mz 28,10–22)

Pozneje mu je Bog naročil, naj se vrne na ta kraj in tam postavi oltar:

"Bog je rekel Jakobu: »Vstani, pojdi v Betel in prebivaj tam. Tam postavi oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred svojim bratom Ezavom.« Jakob je rekel svoji hiši in vsem, ki so bili z njim: »Odstranite tuje bogove, ki so med vami, očistite se in preoblecite. Vstanimo in pojdimo v Betel. Tam bom postavil oltar Bogu, ki me je uslišal v stiski in bil z menoj na poti, po kateri sem hodil.« Dali so Jakobu vse tuje bogove, ki so jih imeli, in uhane, ki so bili v njihovih ušesih. Jakob jih je zakopal pod hrast pri Sihemu. Nato so odpotovali. Božja groza je bila nad mesti, ki so bila okoli njih, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov. Jakob je prišel v Luz v kanaanski deželi, to je Betel, on in vse ljudstvo, ki je bilo z njim. Tam je sezidal oltar in kraj poimenoval El Betel, kajti tam se mu je razodel Bog, ko je bežal pred svojim bratom. (1 Mz 35,1–7, SSP)

Podobno je tudi Abraham na kraju, kjer se mu je prikazal Gospod, postavil oltar:

Gospod se je prikazal Abramu in rekel: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« Tam je sezidal oltar Gospodu, ki se mu je prikazal. Od tam je šel v gorovje vzhodno od Betela in postavil svoj šotor; Betel je bil na zahodu, Aj pa na vzhodu. Tam je sezidal oltar Gospodu in klical Gospodovo ime" (1 Mz 12,7–8).

Tudi Noe je po Božji rešitvi postavil oltar Gospodu:

"Noe pa je sezidal oltar Gospodu. Vzel je od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju. Gospod je zavohal prijetni vonj in Gospod je rekel v svojem srcu: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti nagnjenje človekovega srca je hudo od njegove mladosti; ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil. Dokler bo zemlja, ne bo prenehalo sejanje in žetev, mraz in vročina, poletje in zima, dan in noč« (1 Mz 8,20–22).

Ko se je Gospod razodel Gideonu, je tudi on tam postavil oltar:

Gideon je spoznal, da je bil Gospodov angel, in rekel: »Gorje mi, Gospod Bog! Kajti videl sem Gospodovega angela iz obličja v obličje.« Gospod pa mu je rekel: »Mir s teboj! Ne boj se, ne boš umrl.« Tedaj je Gideon tam sezidal oltar Gospodu in ga imenoval: »Gospod je mir.« Do današnjega dne stoji v Ofri Abiezrovcev" (Sod 6,22–24).

Če se nam je Gospod razodel na določenem mestu, moramo tam zgraditi “oltar “.

Seveda ne bomo postavljali kamnov na takih mestih, kot so to delali starodavni očaki. to je le povedano v prispodobi za nas.

Gre za naša srca.

Rotim vas torej, bratje, pri Božjem usmiljenju: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; to je vaše duhovno bogoslužje" ( Rim 12,1).

Gradimo mu »duhovni oltar« v prispodobi, ko zavestno oddvojimo kraj našega srečanja z Njim kot sveto in posebno mesto – kraj spomina na Božje delo, kraj posvečenja in molitve, kjer se znova in znova vračamo k Njemu in kjer razodetje Boga napreduje, ne stagnira.

Na koncu Pisma Hebrejcem je omenjen NAŠ oltar, oltar nove zaveze. Vsi ostali oltarji, ki smo jih omenili, so bili le senca, prispodoba in napoved tega, resničnega, ki ga nihče ne more podreti, ampak ga je Bog napravil z žrtvijo svojega Sina izven vsake religiozne strukture, pozicije, odra, prostora.

Imamo oltar, od katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo shodnemu šotoru. Kajti trupla živali, katerih kri veliki duhovnik prinaša v svetišče zaradi greha, sežgejo zunaj tabora. Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi s svojo krvjo posvetil ljudstvo. Pojdimo torej k njemu ven iz tabora in nosimo njegovo sramoto. Kajti tukaj nimamo stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje. Po njem torej neprenehoma darujmo Bogu daritev hvale, to je sad ustnic, ki slavijo njegovo ime. Ne pozabljajte delati dobro in deliti z drugimi; takšne daritve so namreč Bogu všeč" (Heb 13,10–16).

Ta odlomek pokaže, da je v Novi zavezi oltar že zgrajen, a postane funkcionalen, ko v resnici prepoznamo Jezusovo velikoduhovniško žrtev in službo, ter na temu gradimo svoje oltarje, saj smo mi sami živi kamni gradniki, in naša srca, bogoslužje naše pa je z vsem našim življenjem, vero, dobrimi deli, molitvijo in slavljenjem Boga.

1. Pripravimo se na Božji obisk v primorski regiji

Začne se z razodetjem.

Na začetku 2024 smo bili v zastopniški molitvi s skupino bratov in sester iz različnih krščanskih cerkva pri nas doma v Ljubljani; molili smo za prebujenje naših mest in cerkva. Gospod nam je položil na srce obalna mesta in spregovoril o prebujenju in Božjem obisku, ki ga pripravlja za tisto regijo.

Zato verjamem, da se približuje obdobje slavljenja, sladkega Božjega obiska, ozdravljenj in veselja. To je tista bližina BOGA, kjer nebo ni več kakor železo in bron, kjer Božji obiski niso redkost in Božja razodetja ne kapljajo le tu pa tam.

Zato verjamem, da je potrebno to besedo povedati, tudi če naleti na zaprta ušesa ali posmehovanje. Sveto pismo namreč pravi, da bodo v poslednjih časih vstali zasmehovalci, ki se bodo posmehovali besedi o Jezusovem prihodu:

»Predvsem pa vedite to, da bodo v poslednjih dneh prišli zasmehovalci, ki se bodo posmehovali in živeli po svojih poželenjih. Govorili bodo: ›Kje je obljuba njegovega prihoda? Kajti odkar so očetje zaspali, vse ostaja tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja‹«: (2 Pt 3,3–4).

Ugotovila sem, da je preroška beseda še vedno pogosto sprejeta z določeno mero posmehovanja in cinizma, ker ljudje ne ločijo med preroškimi napovedmi, željami ljudi, ki dobijo superduhovno konotacijo, in avtentično besedo, ki pride po navdihu Svetega Duha.

Še vedno pogosto ne moremo dopovedati celo nekaterim novozaveznim voditeljem, da je preroška beseda v Novi zavezi pogojna in redemptivna. Če je ne sprejmeš, se ne zgodi, in tudi če se zgodi, ti Gospod ne bo dal »videti« ali okusiti teh sadov, ker nimaš deleža v tem, kar je govoril.

V Pismu Hebrejcem najdemo zapis, da Izraelcem v puščavi ni koristila obljuba o počitku, o vstopu v obljubljeno deželo, ker ni bila združena z vero tistih, ki so jo poslušali:

»Saj smo tudi mi prejeli blagovest kakor oni, toda njim slišana beseda ni koristila, ker ni bila z vero združena pri tistih, ki so jo poslušali«: (Heb 4,2).

Preroška beseda je podrejena veri in ne gospoduje nad njo. Če imamo težave sprejeti, da je vse res, kar je zapisano v Božji besedi, bomo imeli še večje težave sprejeti preroške besede, ne glede na to, od koga smo jih slišali. Jezus je to zelo jasno povedal v eni izmed svojih prilik:

»Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo od mrtvih vstane«: (Lk 16,31).

S tem merim na nauke nekaterih, ki ne verujejo, da Bog še vedno govori in dela čudeže, t.i. cesationiste. Tem resnično ne priporočam, da berejo naprej, ker jim nič ne bo koristilo, kvečjemu v pohujšanje jim bo, to pa ni naš namen.

Spominjam se primera, ko sem nekoč podelila besedo o dogodku v kopeli v Betesdi, kjer je angel občasno prihajal v kopel in bi ljudje ozdravljali. Kasneje je k meni prišel brat, zelo podkovan v Svetem pismu in učen v cerkvenih naukih, in me prijazno opomnil, da ta citat naj ne bi bil prisoten v nekaterih rokopisih in da on osebno ne verjame v prikazovanja angelov. Najprej sem osuplo strmela in že hotela navesti še sto drugih svetopisemskih odlomkov o angelskih obiskih in njihovih vlogah v Novi in Stari zavezi, a sem bila ustavljena z mislijo, da verjetno vse to ve – njegova intelektualna plat je potrebovala citat, da bi utrdil svoj dvom v nadnaravne manifestacije. Zato ni imelo smisla dokazovati iz besede – če ena beseda nekoga ne prepriča in jo relativizira, bo tako počel tudi z vsemi drugimi, ker se je tako odločil že preden je sploh odprl Sveto pismo.

Sveto pismo jasno priča o resničnosti angelov, ki so poslani v pomoč ljudem. Na primer, angel je oznanil Mariji prihod Jezusa:

»V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici z imenom Marija. Angel pa ji je rekel: ›Zdravo, polna milosti! Gospod je s teboj!‹ … Angel ji je rekel: ›Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Pojdi, spočela boš in rodila Sina, in ime mu bo Jezus‹«: (Lk 1,26–31).

In ob Jezusovem rojstvu so angeli oznanili pastirjem:

»In angel jim je rekel: ›Ne bojte se, kajti glej, oznanjam vam veliko veselo novico, ki bo vsem ljudem: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod‹«: (Lk 2,10–11).

Tudi apostol Peter je bil rešen iz ječe po Božjem angelu:

»In glej, angel Gospodov je stal pri njem in je zasvetila svetloba v ječi; dotaknil se ga je po strani in ga zbudil ter rekel: ›Vstani hitro!‹ In njegove verige so mu padle s rok. Nato je angel rekel: ›Obleci si oblačilo in si nadeni sandale.‹ In to je storil. Potem je angel rekel: ›Ogrni si plašč in hodi za mano.‹«: (Apd 12,7–8).

Ti primeri kažejo, da omemba angelov v Svetem Pismu ne pomeni nerazumevanja zakonitostii narave in nekega "magičnega" opisovanja realnosti temveč so resnična bitja z navečjo mero Božjih pooblastil za izvrševanje Njegove volje. Če odmislimo Božjo besedo le zato, ker se nam angelske omembe ne zdijo »realne«, zanikamo tisto, kar Sveto pismo jasno opisuje.

Zato vsi citiramo Sveto pismo kot našo avtoriteto, a moramo razumeti, da ne vsakdo sprejme vsake besede. Vera in odprtost srca sta ključni za razumevanje in sprejemanje vsega, kar je od Boga. Sicer ne iščemo razodetij angelov, ampak Jezusa Kristusa. To je edino razodetje, ki odrešuje in njega ljubimo, ne angelov.

Ampak ta dogodek je imel eno dobro posledico. Spomnil me je na Božji obisk, ki sem jih doživela še kot študentka, ko sem prihajala domov iz Ljubljane. Rojena sem bila namreč v Kopru. Sveti duh me je spomnil na vizijo angela, ki mi jih je pokazal veliko let nazaj, ki jih bom opisala na koncu, pa tudi vizijo, ki sem jo imela, ko smo enkrat s prijatelj povsem spontano začeli s pesmijo in slavili Boga v Hrvatinih. ee

Pred nami se je razprostiral cel koprski zaliv. V nekem trenutku se je nebo kakor razgrnilo in sem videla angelske vojske, vozove in jezdece, ki so komaj krotili moč svojih konjev, saj so čakali na cerkev, da se zbudi in premakne. Moč teh konj je bila strašanska. Spomnila sem se na citat v Jakobu 5,16, ki bi ga lahko parafrazirali tudi tako, da "goreča molitev pravičnega povzroči, da je moč Boga na razpolago". Bog prihaja z izjemno naklonjenostjo do tistih, ki so leta in leta molili za to regijo.

V duhu je bilo moč zaznati veliko molitev, veliko hrepenenja bratov in sester, ki so noč in dan molili, leta in leta, skriti v svojih sobah, da se Bog razodene na tem mestu. Verjamem, da ni Gospod ta, ki je odlašal z odgovori na molitve kristjanov v tej regiji, ampak da cerkev ni bila dorasla avtoriteti, ki jo Gospod želi razodeti. A verjamem, da se je ta čas nedoraslosti iztekel. Z novo avtoriteto prihaja tudi razodetje nebeških protokolov. Verjamem, da ni potrebno razlagati prispodobe, da se ovce na pašniku obnašajo malce drugače kot služabniki v kraljevih sobanah. Gospod želi svoji hiši dati modrost.

V Jakobovem pismu beremo:

"Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti. Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici. Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemeljska, duševna, demonska. Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki uresničujejo mir."

Tu najdemo razlog, ki je ustavil Božje ljudi, da niso imeli odprtih oči za nebeške dimenzije, ki so čakale, da se prizemljijo in postanejo stvarne v tej generaciji. Če ljudje zaznavamo demonske stvari nad regijami, so te tam izključno zato, ker jim je nekdo dopustil, da so tam. Tako kakor v tem odlomku uči apostol Jakob. Cerkev ima avtoriteto čez edinost; če ni edinosti, ni avtoritete. Avtoriteto ima čistost, mir, prizanesljivost, dovzetnost za Boga in sočloveka, nima pa je razdvajanje, namigovanje, sejanje sumničenja pod krinko razodetij ali previdnosti. Jakob govori o tem, da je demonski vpliv videti kot modrost. Ali je govoril o ljudeh, ki ne poznajo Boga? Ne. Torej, kje je videl to sprevrženo modrost? V cerkvi.

Precej let mi je bil Koper mesto, kjer sem doživela najhujše duhovne bitke in napade preko ljudi. Kakor da nekdo ne bi hotel, da se vrnem nazaj. Vsa ta leta sem se poskušala vrniti, a niti srca ljudi niti vrata niso bila nikoli odprta. Počutila sem se res kot tujka (kar tudi pomeni moje ime Barbara), pozabljena od Boga in ljudi, dokler mi ni Bog rekel, da bo umaknil določene ljudi, ker se zoperstavljajo njegovemu načrtu, ki ga želi izvršiti v teh krajih. Ko se je to res zgodilo, točno tako, kot mi je pokazal, sem bila popolnoma pretresena. Sicer sem se že naučila, da Gospod umakne ljudi tako, da jih blagoslovi z nečim, kar mislijo, da je tisočkrat boljše od tistega, kar je bila prvotno Božja volja, a ne razumejo, da niso več del Božjega načrta. Tako je Gospod umaknil Hagaro, ker se je norčevala iz Sare in se ni podredila Božjemu navodilu, naj se vrne k njej in ji bo poslušna. Če bi Hagara vztrajala, bi prej ali slej prišla pod sodbo. A Gospod jo je imel rad, odpeljal jo je v puščavo in se ji razodel kot prvi osebi v Svetem pismu, ki je videla Boga. Zato Gospod včasih umakne ljudi, da v svoji neposlušnosti vseeno postanejo poslušni na nekem področju. Gospod ne bo tvegal, da bi bilo sveto seme kompromitirano, hkrati pa ne bo žrtvoval drugih. Tako kot ni Sare zavoljo Hagare in Hagare zavoljo Sare. Zato se ne čudim, ko vidim razhajanja. Bog zna včasih v svoji modrosti blagosloviti ljudi tako, kot se v kakšni veliki korporaciji znebijo kakšnega delničarja. Namenijo mu največjo pisarno, dajo visoko titulo, ki ne pomeni ničesar, in opravilo, kjer ne more storiti nobene škode, da lahko delajo svoje posle v miru naprej. Bog je do vseh ljudi milosten.

Zato je zelo pomembno, kako se odzovemo na preganjanja in sovražnosti. Bog želi, da se učimo ljubiti kot On. Jezus je rekel, da molimo in blagoslavljamo svoje sovražnike, ker jim brez naših molitev ne bo uspelo, saj so šli proti Bogu. Spomnimo se Pavla, ki je rohnel zoper kristjane in si je pridobil zakon na svojo stran, da jih je lahko preganjal. Na poti v Damask, kjer se je namenil pozapreti cerkev, ga je Jezus vrgel s konja, zagledal je veliko luč in slišal glas: "Savel, Savel, zakaj me preganjaš?" Boga ne moremo preganjati. Vendar, ko se spravimo na ljudi, ki vršijo Njegovo voljo, se spravimo nanj osebno. In kakor v zgodbi o preroku Bileamu, mora Gospod kakšnemu oslu odpreti usta, da nam ubrani nespamet in se ne postavljamo Gospodu po robu. Večina ljudi bi bila zgrožena, če bi razumela, da se upira Bogu, ko govori grdo o ljudeh, ki so od Njega poslani. Ko je bil Janez Krstnik poslan, da pripravi ljudi na prihod Gospoda s tem, da je krščeval, se je večina farizejev in pismoukov uprla namenu Boga, ki ga je imel z njimi, tako da se mu niso dali krstiti, saj niso prepoznali preroka v divjaku iz puščave.

"Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega. Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom. Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti." (Lk 7,28)

Bog bo razodel vse kartelne dogovore, ki so imeli bolj namen ohranjanja monopola nad Božjim delovanjem kakor iskrene edinosti med brati, kot vidimo v primeru farizejev in pismoukov, ki so se uprli temu, da bi se podredili Bogu, saj so menili, da ga imajo že dovolj; na skrivnem so se dogovarjali, kako se znebiti Janeza in Jezusa ter hkrati ohraniti videz pravičnosti in avtoritete. Božje pravičnosti pa niso prepoznali.

Opravičeni smo po veri, ne le enkrat za vselej, ko smo sprejeli in izpovedali vero v Gospoda, ampak vsak dan, ko prepoznavamo pravičnost. Kajti pravični bo živel iz vere. Brez prepoznavanja pravičnosti in Božjega namena je vera le mahanje po zraku. Verjamem, da so to časi, ko bo Gospod strl trdoto človeških src in znova vzplamtel vero v pravem spoznanju. Bog ne bo javno izpostavil stvari, ki se morajo v srcih zgoditi. Stara dinamika se naglo spreminja, ker se prebujajo najprej srca in nato mesta, ne obratno. Nivo Božjega delovanja se dviga in ljudje, ki nikoli prej niso mogli sodelovati ali pa ni bilo priložnosti, stopajo skupaj. Srca ljudi so potolažena, ko vidijo, da Gospod deluje. Bog bo najprej potolažil svoje, ki žalujejo nad tem, kar vidijo.

"... da se obrnem k žalujočim na Sionu in jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha. Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti, Gospodov nasad za njegovo poveličanje." (Iz 61,3)

Verjamem, da mi je Gospod pokazal, da se bo, preden gre v mesto, najprej ustavil pri svojih zvestih, ki so ga noč in dan iskali s solzami in v molitvi, da prepozna in prizna njihovo pravičnost in jim povrne vse, kar jim je bilo ukradeno.

Gospod ti danes govori: "Dam ti povračilo za tvoje trpljenje, plačilo za tvojo žalost!"

In smo spet pri apostolu Jakobu: "Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral."

In na drugem mestu v Svetem pismu govori naš Gospod, da pride čas, ko bo "vsak, ki vas preganja, izobčuje in o vas slabo govori, mislil, da opravlja Božjo službo". To je demonska modrost, o kateri govori apostol Jakob in o kateri ne bo več moč slišati. Ne moremo moliti za prebujenje in edinost, če smo še dovzetni za hudičevo prevaro. Ne za prevare, ki jih satan seje med ljudi, ampak za prevaro, s katero je bil on sam prevaran. Hudičeva obsodba je bila v tem, da je hotel stvari zase. Zato Bog ne želi, da odtegujemo delež drugim, ki mu služijo. Kako ga odtegujemo? Ko ne prepoznamo milosti, ki jim je bila dana. Ko obsojamo nedolžne, utišamo preroke. Ko spodnesemo pravične, ko se skrivamo pred drugimi, da jim ne bi bilo treba kaj odstopiti. Ko kvarimo dobro ime drugih z namenom, da bi si naredili svoje bolj imenitno. To je plačilo, ki kriči, kajti nekje v Svetem pismu piše: "Kdor služi pri oltarju, naj tudi dobi plačilo od oltarja." Pavel je za Timoteja pričeval, da nima nikogar, kot je on, ker so vsi ostali iskali svoje, Timotej pa to, kar je bilo Jezusovo. Iščimo to, kar je Jezusovo.

Gospod išče ljudi, ki bodo razdelili dediščino med brate, tako kot Jozue, ki si ne bodo zidali spomenika, ne bodo jemali najprej zase, ampak šli iskat, kar se je izgubilo. Plačilo ni materialno, je nadnaravno, je delež z vsemi svetimi v luči, je plačilo pravičnega in je plačilo preroka ter plačilo za to, da nismo spregledali enega izmed malih Jezusovih bratov. Videli bomo povračilo ukradenih usod, vrnitev izgubljenih, obnovo službe za Boga, povračilo za osamele, pozabljene in opljuvane. Videli bomo čudeže in ozdravljenja, obnovljene zakone ter poravnavo dolgov. In videli bomo slavljenje, kot ga še nismo. Verjamem, da je Primorska regija od Boga poklicana, da vzpostavi slavilce, ki bodo usposobljeni v nebesih in ne na zemeljski način. Protokoli nebeških dvorov se bodo razodeli čez regijo, ko ga bodo njegovi ljudje slavili. Čez slavljenje bo zapihal veter, čez slavljenje se bodo rodili in izoblikovali otroci prebujenja. Verjamem, da prihaja čas, ko bomo videli spontana ozdravljenja na svojih srečanjih, ker je Bog že leta nazaj pripravil in razodel veliko presenečenje, sicer vsem na očeh, a nevidno: angela ozdravljenja, ki domuje na stičišču treh držav – Hrvaške, Slovenije in Italije. Verjamem, da obalna mesta od Umaga do Trsta tvorijo eno duhovno pokrajino.

Rada bi podelila pričevanje, s katerim je Gospod pritegnil mojo pozornost in sem obalo začela gledati na drugačen način kot le skozi prizmo poletnih počitnic. Okoli 20 let bo že od tega, ko sva se nekoč s sestro Jano odločili, da se odpeljeva v Umag na kopanje. Nekako me je prepričala, da je vredno iti dovolj zgodaj, in sva se okoli 7. ure odpravili iz Ljubljane. Ko sva prispeli v staro pristanišče, kjer sva se odločili ostati, in se razgledovali po travi, se je pred nama pojavil kakšnih 25 metrov visok angel. Kakšnih 15 minut sva se prestopali na mestu, ker nisva vedeli, kaj storiti. Božja slava je bila tako intenzivna, da mi ni bilo jasno, kako ostali kopalci, ki jih ni bilo ravno na pretek, tega ne vidijo. Moč ozdravljenja, ki jo je angel oddajal, je bila tako velika, da sem bila prepričana, da bi vsak, ki je šel v vodo v tistem času, moral priti iz vode popolnoma zdrav. A ni bilo videti, da se ostali ljudje zavedajo prisotnosti nebeškega bitja. Angel je nepremično stal na mestu ob zapuščenem hotelu. Počasi sva se odpravili na pomol, ker so naju ljudje malce začudeno gledali, saj sva strmeli v nekaj, česar ostali niso videli, in sva bili videti precej neumno. Angel pa je kar tam stal. Videla sem, kako njegov pogled sega veliko dlje od naših razsežnosti. Celo dopoldne je bil tam. Spet eden od tistih dogodkov, ko je Gospod hotel imeti dve priči. Ko sem ga spraševala, kaj je to bilo, sem dobila vtis, da je angel poslan, da ohrani ta teritorij, dokler se cerkev ne pripravi na delovanje Boga v tej regiji. Nekaj let kasneje sem ga videla nad morjem v Koprskem zalivu in še nekaj let kasneje spet, ko je odhajal proti Trstu. Obakrat sem bila na obali in molila za regijo. V veliko tolažbo mi je bilo, da sem lahko videla, kako je Gospod že vse pripravil za te čase, vrsto let vnaprej. O, da bi le prepoznali Njegov milostni čas, da se lahko izpolnijo vse obljube. Verjamem, da si Gospod želi, da se cerkev pripravi na delovanje Boga in se ne ukvarja toliko s sovražnikovimi načrti. Poznavanje načrtov sovražnika te nikdar ne bo pripeljalo do poznavanja Božjih načrtov. Zato je smešno, če na podlagi sovražnikovega delovanja sklepamo o Božjem delovanju. Vidim, da se to rado pripeti zastopnikom, da odtavajo v svojih molitvah in neprestano govorijo o demonskih utrdbah ter spregledajo utrdbe angelov. Včasih ljudje, ki jih je Bog postavil na kakšno mesto, lahko zaradi napačne perspektive postanejo del problema in ne več del rešitve.

Že nekaj časa je od tega, ko smo se s skupino bratov in sester iz različnih cerkva odločili da oddvojimo cel mesec za molitve za to regijo. V tem mesecu, ki smo ga oddvojili za molitev za Primorsko, so potekala praznovanja ob 1500-letnici Kopra. Zanimivo je bilo videti, da vsi slovenski mediji poročajo o čudežih, ki naj bi se zgodili leta 524, ko je sv. Nazarij prispel v Koper in so ga zaradi čudežnega prihoda po vodi postavili za škofa ter ustanovitelja mesta, ki so ga v času bizantinskega cesarstva poimenovali Justinopolis – mesto pravičnosti. Za časa njegovega škofovanja se je v Kopru zgodilo precej čudežev. Omeniti moram, da okrog leta 500 še ne moremo govoriti o katoliški cerkvi, kot jo poznamo danes pod papeževim primatom. Prvi cerkvi je bilo dosti katolicizma pripisano za nazaj, ko so si jo prisvojili na podlagi citata o Petru ter na podlagi ponarejenih listin – Pipinove in Konstantinove darovnice pridobili ozemlje, kjer so ustanovili državo Vatikan. Ampak o tem kdaj drugič. To omenjam le, da ne pozabimo, da je bila želja po monopolu nad Božjim delovanjem vedno velika in prisotna.

16. junija, ko so se v Kopru odvijala praznovanja in procesije v čast ustanovitelja mesta, nam je Gospod govoril na molitvenem srečanju, da bo obudil duhovništvo po Melkizedekovem redu. Resnične zastopnike, ki služijo v svetišču, ki ni narejeno z rokami, ampak je nebeško. Po duhu se namreč bližamo pred sam prestol Boga, visoko nad vsako poglavarstvo in oblast, ki jih je Oče podložil Jezusovim nogam (prim. Ef 1). Bog v tem času obnavlja oltar, ki ni zemeljski, ampak nebeški; to so nebeška vrata. In kakor je Pavel rekel: "v moči milosti, ki mi jo je dal Bog, da bi bil služabnik Kristusa Jezusa med pogani in opravljal duhovniško službo za Božji evangelij, da bi postala daritev poganov Bogu prijetna, posvečena v Svetem Duhu" (Rim 15,15), bo Gospod obnovil hišo molitve, da bo Božja hiša zopet darovala molitve, ki bodo prišle pred samo obličje Boga. In ogenj na Božjem oltarju bo znova zagorel.

"Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. Ne pustite, da bi vas zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa z jedmi. Te niso nič koristile tistim, ki so se glede njih držali predpisov. Imamo oltar, s katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo v šotoru. Trupla živali, katerih kri véliki duhovnik nese za greh v svetišče, sežigajo zunaj šotorišča. Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi ljudstvo posvetil s svojo krvjo. Pojdimo mu torej naproti, ven iz šotorišča, in prenašajmo njegovo sramoto, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje. Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime." (Heb 13,8-15)

Resnično bogoslužje se ne odvija v posvečenih prostorih, ki jih je zgradila človeška roka. Mi postajamo bogoslužje ves čas, ko srca krepčamo z milostjo. Biti živa žrtev ne pomeni nič drugega kot to, da se damo na razpolago Bogu, da bi se Božja narava razodela skozi nas neprenehoma, kot dišava.

"Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen." (Raz 1,5)

V času, ki prihaja, se bosta razodeli avtoriteta in duhovniška služba, ki ju je Jezus priskrbel za nas s svojo krvjo. Posvečuje nas Jezusova kri; očistili smo svoja srca po veri in ne po naukih očiščevanja, zato se ne udeležujemo več bogoslužja, ki je navzven, ki nosi le podobo in senco stvari in ki nikdar ne more pripeljati do tega, da bi resnično prebivali z Bogom in bili v Njem. Zato je na prostorih, kjer se dogaja zemeljsko bogoslužje, vedno neka pregrada, ki simbolizira našo ločenost od Boga ali dela razlike med ljudmi; če ni oltar ločen od ljudi, je pa oder. Nekje povzdigujejo mrtve relikvije, nekje pa žive relikvije. Čaščenje ostankov je v prenesenem pomenu povzdigovanje nečesa, kar je Bog delal v preteklosti, in zavračanje tega, kar dela danes. Kako zelo to sovpada s praznovanjem 1500 let mrtvega svetnika, katerega ostanki naj bi imeli čudežno moč. Praznoverje, ki je kot vsako drugo utemeljeno na napačni interpretaciji Svetega pisma. Odlomek v Svetem pismu, ki govori o tem, kako so mrtvega človeka položili v Elizejev grob in je oživel, ko se je truplo dotaknilo Elizejevih kosti, ni napisan zato, da bi iz njega lahko sklepali, da vsi ostanki Božjih služabnikov delajo čudeže, temveč da se dopolni dvojna mera maziljenja, za katero je prosil Elijo. Elizej je za časa svojega življenja storil točno dvakrat minus ena čudežev kot Elija, in s tem zadnjim čudežem, ki se je zgodil po njegovi smrti, se je število del dopolnilo. In s tem se bomo dotaknili še ene stvari, ki nam jo je Gospod pokazal tistega dne: suhih kosti. Gospod bo dal življenje semenom, ki niso nikoli vzklila, dolgo mrtvim upanjem in obljubam. V viziji sem videla vojsko, ki jo bo obudil zase iz suhih kosti, kakor v viziji preroka Ezekijela (Ezk 37,1-11).

To so ljudje, ki niso bili nikoli aktivirani, ljudje, ki so dobili Božje obljube, pa jih nikoli niso videli izpolnjene.

"Gospodova roka je bila nad menoj. Gospod me je po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile. Rekel mi je: »Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?« Rekel sem: »Gospod Bog, ti veš!« Tedaj mi je rekel: Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: »Suhe kosti, poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod Bog tem kostem: Glejte, poslal bom duha v vas in boste oživele. S kitami vas bom obdal in dal, da bo zrastlo meso na vas. Prevlekel vas bom s kožo in vam dal duha, da boste oživele. Tedaj boste spoznali, da sem jaz Gospod.« Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih. Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori Gospod Bog: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te pobite, da oživijo!« Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska. Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: ›Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.‹ Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.”

Veliko je bilo začetega na teh koncih, a ni bilo nikoli dokončano. Veliko hrepenenja, ki ni bilo izpolnjeno. Bog bo nadaljeval delo, ki ga je začel v prejšnjih generacijah. Gospod je ta, ki začne, in Gospod je ta, ki dovrši svoje delo. Nikoli ne moremo zaiti tako daleč od Gospoda, da bi nas ne mogel najti in obnoviti.

Verjamem, da bo veliko ljudi mobilizirano z namenom, da bo pozidan oltar in da bo ogenj znova zagorel na oltarju, da se izpolnijo obljube:

"Pozidali bodo prastare razvaline, spet bodo vzdignili nekdanje ruševine, obnovili bodo zapuščena mesta, ruševine številnih rodov. Tujci bodo pristopili in pasli vaše črede, sinovi drugorodcev bodo vaši orači in viničarji. Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, imenovali vas bodo služabnike našega Boga.” (Iz 61,4-6)

Verjamem, da se ogenj vrača na te kraje. Gospod je več osebam na srečanju pokazal vizijo olimpijskega ognja, ki se je prižgal in nam zapovedal, naj ohranimo ogenj čez molitve, zastopništvo in slavljenje, naj ogenj vedno gori v svetišču naših src in med nami.

 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!” (Lk 12, 49).

Kako torej moliti

“Nato je prišel drug angel in obstal pri oltarju, držeč zlato kadilnico. Dano mu je bilo veliko kadil, da bi jih pridal molitvam vseh svetih na zlatem oltarju, ki je pred prestolom. In dim kadil se je po angelovi roki vzdignil pred Boga skupaj z molitvami svetih. Nato je angel vzel kadilnico, jo napolnil z ognjem z oltarja ter jo vrgel na zemljo (Raz 8,3-5).

Jezus je v evangelijih rekel, naj ne molimo kakor pogani, ki mislijo, da bodo uslišani zavoljo obilice svojih besed. Gospod sprašuje svoje ljudi, ali bodo molili molitve, ki imajo tako substanco, da jim lahko primeša svoja presveta kadila z zlatega oltarja, ki je v nebesih. Ali imajo tako substanco, da ogenj iz nebeškega oltarja pade zopet na zemljo?

V mislih imam predvsem molitve , ki jih molimo kot cerkev, kot telo, ki ga zastopa na zemlji. Ker včasih ne vemo, kdo smo v Jezusu, in se naše molitve ne razlikujejo od tisith, ki jih molijo ljudje, ki ne poznajo Boga.

Vzemimo na primer preroka Danijela: on je preučeval prerokbo o številu let izgnanstva, o kateri je prerokoval prerok Jeremija. Ugotovil je, da se je čas prerokbe že dopolnil – torej ni bil Jeremija kriv, da je narobe prerokoval, temveč je bila neodzivnost Božjega ljudstva vzrok za izgnanstvo. Danijel je iz Jeremijevih besed spoznal tudi razloge, zaradi katerih so bili Izraelci odpeljani v ujetništvo in je šel v veri in na podlagi tega razodetja v molitev pred Boga, jokaje in izpovedujoč grehe svojega ljudstva. Nauk te zgodbe ni, da se moramo vedno spokorjevati za grehe svojega naroda ali mesta, razen če nam tega Bog ni izrecno razodel, V katoliški cerkvi se vsako bogoslužje začne s stavkom: Grešil sem, ... kakor da je greh edino, kar te usposablja za odnos z BOgom. NE, greh nas oddvaja od Boga. Zato je Jezus naročil: Molite takole , Oče naš, ki si vi nebesih,....

Verjamem, da si Bog želi, da obrnemo naše oči stran od grehov drugih ljudi, in se zazremo raje v to, kaj je nebeški Oče pripravil zanje in molimo to, v veri, kar je on pokazal in ne, česar nam ni pokazal.

Če pristopimo k molitvi brez Božje vizije, je pogosto naš odziv podoben temu, kar danes vidimo: ljudje se na molitve pripravijo tako, da pobrskajo po Wikipediji ali drugih virih, ugotovijo, kaj je šlo narobe, sklepajo, da je to problem, zaradi katerega ni prebujenja ali Božjega obiska in nato dolgo naštevajo grehe nacije ali mesta pred Bogom. To naj bi bila "napredna molitvena taktika" : da hodimo na molitve oboroženi z naravnim znanjem, t. i. duhovnim mapiranjem. To učenje je še vedno zelo popularno po cerkvah, ponaša se z zvenečim imenom, imenovano "advanced strategic prayer". Učenje, ki je temeljilo na pričevanjih in knjigah molilcev iz Južne Amerike in Afrike, ki so dosegli prebujenje, je skorajda doseglo status doktrine, v katero se ne dvomi. Ti so sicer verjeli, da lahko z raziskovanjem zgodovine dobijo uvid v duhovne prepreke svoje nacije. Čeprav verjamem, da je to lahko tudi del molitve za prebujenje, verjamem tudi, da je povzročilo več škode, kot koristi, še posebno v Evropi, ki ima veliko preveč zgodovine, da bi kar prostovoljno brskali po njej. Smo ljudje, ki vidijo in kliče Božjo prihodnost v obstoj. Veliko bolje je, če molimo apostolske molitve, ki so zapisane v Novi zavezi in Božjo besedo, če nimamo kakega posebnega razodetja od Boga, kot da se poslužujemo raznih "modernih" molitvenih taktik in seznamov.

Molitev ni človeška strategija, je Božja zapoved, zato je bolje, če se držimo njegovih vodil. Za molitve ne potrebujemo nekih silnih učenj, le vero, v to, kar nam je Gospod zapovedal, iskren odnos, zaupanje in vztrajnost. Ne pozabimo, da je Jezus tako ljubil svet, da je dal samega sebe zanj. SVET, ta isti svet, ki ga mi s svojimi molitvami poskušamo spremeniti. Edina rešitev za vse ljudi je, da spoznajo Jezusa in naša naloga je, da ga oznanimo. Če ga ne mislimo oznajati in pričevati zanj, je bolje da ne molimo. Nobeno sovraštvo, vojna, lakota, kuga, slaba politika ali greh nas ne bo toliko zmotiviral za molitev, kot Božje razodetje, da On ta naš svet LJUBI in POZNA.

Gospod nam je dal ključe nebeškega kraljestva in pričakuje, da bomo molili glede na razodetje, ki nam ga daje, in upoštevali preroško besedo, ki je novozavezno orožje orožje, a ne za obsodbo, kakor je bila beseda postave, temveč navodilo in razodetje, s katerim borimo duhovne boje:

»Jaz sem ti dal ključe nebeškega kraljestva; karkoli vežeš na zemlji, bo vezano v nebesih, in karkoli rešuješ na zemlji, bo rešeno v nebesih«: (Mt 16,19).

Kot piše apostol Pavel Timoteju:

»To zapoved ti puščam, sin Timotej, po prerokbah, ki so bile že prej izrečene o tebi, da bi po njih bojeval dober boj«»: (1 Tim 1,18).

To je sicer zapis, ki začne z vizijo za določeno regijo, ker je pač nekje potrebno začeti, ampak Gospod ima knjigo Slovenije v svoji roki in želi tistim, ki mu služijo, zaupati načrte , ki jih ima za prihodnost in razkriti resnično identiteto naših mest in naroda. Vzemimo besedo, ki nosi odrešenje in vizijo za naša mesta in našo nacijo in jo nesimo v molitev pred Gospoda.

Ker ko bo mera molitev polna, bo Božji ogenj použil oltarje, ki smo jih gradili. In ko je oltar vzpostavljen v regiji, se nebesa odpro nad celotno regijo. Kar je bilo včasih težko, postane lahko. Kar je bilo včasih nemogoče, ni več omembe vredno. kjer je bil včasih eden, jih bo sedaj sto. Ne moremo samo čakati na Božji ogenj. Čas je za molitev, ki resnično deluje.