KOVAČ

Sanje o jokajočemu jeklu

Louise in Chris Kellet sta naša prijatelja iz Združenega kraljestva, ki sva ju z Nenadom spoznala na mednarodni preroški šoli, ki sva se je udeležila 2021 leta. Če bi morala opisati Chrisa samo z enim stavkom, bi rekla, da je to človek z navečjim razponom sanj, čez katere se razodeva Sveti duh, od vseh preroških posameznikov, ki sem jih kdajkoli srečala, oz. imela čast z njimi sodelovati.

A ko nam je pred nekaj leti Chris na preroški šoli prebral svoje sanje o jeklu, ki si jih je zapisal, smo vsi samo osuplo utihnili. Zgodba in sporočilo sta ostala v mojem srcu in mi pomagala v težkih trenutkih, ko sem mislila, da preizkušenj ne bo nikoli konec, pa tudi zato, ker sem se takrat spomnila na svojega očeta, ki sicer noče nič slišati o duhovnih stvareh, zaradi zanimive podrobnosti. Svojo diplomsko nalogo na Strojni fakulteti je namreč posvetil fenomenu "jokanja jekla", Opis tega pojava sledi na koncu besedila.

Ko ti Gospod spregovori, lahko uporabi vsako človeško govorico, govorico neba in zemlje, tako preroške sanje kot znanstvene meritve, kajti vse to so različni jeziki Boga.

Zato sanje objavljam s Chrisovim dovoljenjem v celoti in brez "olepšav":

Opazoval sem mojstra kovača, kako je koval čudovite kose v v svoji kovačiji; primeri njegovega ročnega dela so viseli na vsaki steni – orožje, oklepi, orodja – vse je bilo izvrstno izdelano in vsak kos bi bil ponos svojega lastnika.

Z dolgim parom klešč je iz peči potegnil belo žareč kos jekla, ga položil na nakovalo in ga začel kovati, da bi ga sploščil; nato ga je prepognil in ga spet skupaj skoval – jeklo se je med obdelovanjem ohlajalo od rumene do rdeče barve.

Medtem ko se je to dogajalo, se je jeklo oziralo po stenah kovačije na vse čudovite stvari, v katere bi se lahko spremenilo, in se veselilo, kaj vse bi lahko postalo, zato je občutilo rahlo razočaranje, ko mojster kovač ni nadaljeval z oblikovanjem, ampak ga spet položil nazaj v peč.

Ko je bilo jeklo ponovno tako razbeljeno, da je postalo belo žareče, ga je kovač spet vzel ven iz peči in nadaljeval svoje delo. Jeklo pa je sanjalo o tem, da bi lahko postalo meč v roki mogočnega bojevnika ali plug, ki pomaga hraniti kraljestvo.

A kovač se je znova obrnil proti peči in ko je to storil, je jeklo začelo tiho jokati samo pri sebi, ker ga je spreletel občutek,, da je mojstra morda nekako razočaralo. Ko je kovač to opazil, mu je namenil topel spodbuden nasmeh in ga previdno vrnil nazaj v razbeljeno peč.

Jeklo se je zbralo in je bilo znova vzeto ven ter obdelano na nakovalu. Po še nekaj prepogibanjih ga je kovač dvignil, da bi ga ponovno vrnil v ogenj. Ker se je tega balo, je jeklo začelo nenadzorovano jokati; jokalo je velike solze, ki so na njegovi vroči površini brbotale in se parile. Kovač je jeklu prijazno govoril in ga pomiril, da je vse v redu in naj bo v miru; jeklo se je ponovno zbralo, medtem ko se je segrevalo v peči.

Kakor vsakič prej je bilo jeklo vzeto ven, položeno na nakovalo in sploščeno s kladivom. Bilo je prepričano, da je to to, da je to tisti trenutek – navsezadnje je kovač rekel, da je vse v redu – in čeprav je trajalo veliko dlje kot pri mnogih drugih kosih, ki so že služili v vojski ali delali na poljih, bo končno prišel tudi njegov čas, da bo koristno v kraljestvu.

Toda znova je bilo prepognjeno in ko je zaslutilo, kaj se bo zgodilo, je začelo trepetati in glasno tuliti: »Oprosti, oprosti, oprosti! Spet sem te razočaralo! Tako mi je žal, da nisem dovolj dobro! Prosim, ne daj me nazaj! Vem, da bi moral biti do zdaj že uporaben. Boljše bom, prosim! Obljubim!«

Ganjen zaradi agonije jekla je tudi kovač začel jokati. Tako je trepetal in jokal, da ni mogel več videti, da bi nadaljeval z delom; njegove solze so kapljale na jeklo, se mešale z njegovimi in ga hladile. Dvignil je jeklo in ga stisnil k sebi, medtem ko je jokalo in v njegovih rokah prosilo odpuščanja. Nežno mu je skozi solze razložil, da jeklo ni nič slabše kakovosti od drugih kosov, na katerih je delal, in da vrnitve v peč niso bile posledica kakršnega koli neuspeha, temveč zato, ker ima veliko usodo.

Jeklo je bilo vedno znova segrevano, dokler se ni povsem razvbelilo, in prepogibano, da bi se odstranile vse nečistoče – nečistoče, ki so bile pri mnogih starejših predmetih, ki jih je prej izdelal, manj pomembne, toda pri tem projektu, ki ga je moster izdeloval zdaj, je moralo biti jeklo izjemno čisto.

»Vidiš,« je rekel kovač s spodbudnim nasmehom, »postal boš orožje … za samega kralja, in to zahteva najčistejše in najodličnejše jeklo, kar ga je mogoče narediti.«

Z obnovljenim upanjem po besedah njegovega mojstra je bilo jeklo ponovno vrnjeno in še enkrat segreto na visoki vročini.

Louise and Christopher Kellett

Oxfordshire, Združeno kraljestvo

Zanimivost:

Včasih se v tehničnih opisih loma kovin pojavi nenavaden izraz: »jokanje jekla«.

Čeprav je ta izraz metaforičen, opisuje resničen fizikalni pojav. Ko je jeklo izpostavljeno velikim mehanskim napetostim, se v njegovi notranji kristalni strukturi začnejo pojavljati mikroskopske spremembe – premikanje dislokacij, nastajanje mikrorazpok in postopno sproščanje elastične energije. Ti procesi povzročijo mehanske vibracije, ki se širijo skozi material kot zvočni valovi.

V materialni znanosti se ta pojav imenuje akustična emisija. Gre za oddajanje zvočnih signalov iz materiala med deformacijo ali tik pred lomom. Zvoki so lahko zelo različni: od komaj zaznavnega škripanja do daljših, resonančnih tonov, ki lahko spominjajo na cviljenje ali stokanje. Zaradi te značilne zvočne narave je v industrijskem okolju nastal slikovit opis, da jeklo »poje« ali »joče«, ko se približuje lomu.

Pojav ima tudi praktičen pomen. Inženirji uporabljajo občutljive senzorje za zaznavanje teh zvočnih signalov, saj lahko že zelo zgodnje akustične emisije razkrijejo nastanek razpok, utrujanje materiala ali nevarno povečanje napetosti v konstrukciji. Zato poslušanje »glasu« materiala ni zgolj zanimivost, temveč pomembna metoda nadzora varnosti v mostovih, tlačnih posodah, letalskih konstrukcijah in drugih kritičnih sistemih.

Tako izraz »jeklo joka« predstavlja slikovit način opisa trenutka, ko material zaradi notranjih napetosti začne oddajati zvočne vibracije.